Ko je babica pred tremi leti umrla, nama je z bratom zapustila manjšo hišo na robu mesta. Hiša je bila stara, potrebna obnove in dolgo nisva vedela, kaj bi z njo. Nekaj časa je samevala, midva pa sva se izmikala odločitvi. Vsakič, ko sva se o tem pogovarjala, je kdo rekel: “Saj bova videla.” A nepremičnine ne čakajo. Ali nekaj narediš, ali pa propadejo.
Po enem posebej deževnem vikendu, ko je začela puščati streha, sva končno vzela stvar v roke. Klicala sva mojstre, pregledala stanje in začela razmišljati – prodati ali obnoviti? Hitro sva ugotovila, da bi bila obnova dolga in draga, prodaja pa je bila v tistem trenutku bolj realna možnost. A ker sva imela oba čustven odnos do hiše, odločitev ni bila lahka.
Povezala sva se z agentko, ki se je res posvetila najinemu primeru. Razložila nama je, kako poteka postopek, kaj pomeni realna ocena vrednosti in kaj vse je potrebno pripraviti. Nepremičnine so bile vedno meni nedostopen svet, a sem se zdaj prvič srečala s tem svetom tudi od blizu.
Ko sva prejela prvo ponudbo, sem bila presenečena, kako hitro gre vse, ko imaš prave ljudi ob sebi. Kupca sva našla v dveh mesecih in čeprav sem imela v grlu kepo, ko sva zadnjič zaklenila vhodna vrata, sem vedela, da sva ravnala prav.
Od takrat naprej drugače gledam na nepremičnine. Niso le investicija ali številka na papirju, so zgodbe, spomini, del življenja. In ko jih enkrat predaš naprej, jih ne zapustiš, ampak le pustiš, da začnejo novo poglavje z nekom drugim.
Danes, ko grem mimo te hiše, ki jo je novi lastnik že lepo prenovil, ne občutim več nostalgije, temveč zadovoljstvo. Zdi se mi, da sva z bratom naredila nekaj dobrega zase in za hišo. Nepremičnine imajo svojo dušo, če jih znaš pravočasno predati naprej.…